Ljudje, zemlja, film

??? ????????? Mestni kino Metropol v mesecu novembru praznuje 10 let od novega zagona celjskega mestnega kina, ko je odgovornost za njegovo vodenje prevzelo dru?tvo Filter, ?e pomembneje pa je, da ob istem ?asu bele?imo tudi prvo obletnico digitalizacije in prenovo projekcijske sobe, s katero je na? kino s samozavestnimi koraki vstopil v digitalno dobo 21. stoletja. Oba sta pomembna dogodka v celotni 78 letni zgodovini te kulturne ustanove in v celoti povzemata trende, s katerimi se soo?a ve?ina mestnih kinematografov po Evropi: ohranjanje programske integritete v razmerju do komercialnih multipleksov, povezovanje v mre?e na dr?avnem in evropskem nivoju, ohranjanje stika s tehnolo?kimi trendi in vsekakor tudi z vse bolj zahtevnimi gledalci. S ponosom lahko re?emo, da je ob koncu leta 2014 Mestni kino Metropol organizacijsko in tehnolo?ko povsem na nivoju najbolj naprednih dvoran na stari celini ter da ne caplja za konkurenco, temve? je med tistimi predstavniki svoje panoge, ki marsikdaj predstavljajo razvojni vzgled mnogim sledilcem, ki s pogledi od dale? ?elijo stopiti na to raven.

?

??????????? Film je kot umetnost morda res zvrst, ki biva izven realnosti, v simbolnem in imaginarnem registru ? z drugimi besedami, v ?love?kem umu ?, a njegov odnos s fizi?nim prostorom je ravno tako pomemben kot tisti med kinom in njegovimi gledalci. Film namre? produkcijsko in tematsko v ve?ini primerov preprosto mora biti zasidran v geografskem prostoru: ?e ko vklopi? kamero na ulici, si v isti sekundi svojo zgodbo umestil v kraj, v katerem se nahaja?. Na ta na?in je, zgodovinsko gledano, film eden najvplivnej?ih vmesnikov med ljudmi in njihovo zemljo. Za dokaz poglejmo v same za?etke slovenskega filma: prvi film, posnet na obmo?ju Slovenije, sicer izgubljeni Razgled Ljubljane (1898), bi se danes, ?e bi se ohranil, gledal kot razglednica iz preteklosti, kot spomin na neko mesto, kakr?no je bilo ob koncu 19. stoletja. Karol Grossmann, prvi slovenski filmski pionir, je v takrat ?e neobstoje?i slovenski kinematografiji iz Ljutomera naredil kraj izvora celotnega slovenskega filma in ponudil etnografski pogled v vzdu?je nekega nedeljskega dopoldneva v Odhodu z ma?e v Ljutomeru (1905)in na Sejmu v Ljutomeru (1905). Nadalje sta oba prva slovenska celove?erca V kraljestvu Zlatoroga (1931) in Triglavske strmine (1932) v ?asu centralisti?nih te?enj iz Beograda slovenske gore ustoli?ila kot simbolno jedro imaginarija slovenskega kulture. Da ne omenjamo niti prelomnega filma, ki ?e v svojem naslovu razgla?a pomembnost odnosa med filmom, njegovimi gledalci oz. prebivalci ter njihovo zemljo: prvi slovenski igrani film Na svoji zemlji (1948). In seveda, na koncu ne pozabimo, da je tudi prvi slovenski film po osamosvojitvi, An?lovarjeva Babica gre na jug (1991), s potjo od Ljubljane do Portoro?a orisal neko pot od prestolnice do province v novo nastali dr?avi, ki je od takrat naprej postala stalnica ogromnega ?tevila slovenskih filmov, od Lapajnetove Ljubljane (2002) do Gazvodovega Izleta (2011).

?

??????????? Ta zgodovinski kontekst omenjam zato, ker oba filma, ki ju je programski ?ef celjskega kina izbral v slavnostni program v mesecu novembru, ne bi mogla bolje odra?ati trenutka in na?ina, na katera se film ka?e kot refleksija prostora v tem trenutku zgodovine slovenskega filma. Karpopotnik je delo Matja?a Ivani?ina, predstavnika mlaj?e generacije slovenskih re?iserjev, a je v njem v ospredju poklon Karpu Godini kot neke vrste duhovnemu o?etu neodvisnega, neomajnega in brezmejnega duha v poznosocialisti?nem slovenskem filmu. Godina je leta 1970 potoval po Vojvodini in snemal film ceste z naslovom Imam jednu ku?u, ki je danes ohranjen zgolj v fragmentih. Karpopotnik ponuja etnografski pogled na neke nekdanje filmske subjekte, ki na v?asih komi?en, v?asih tragi?en na?in poka?e povezavo med realnostjo in liki na filmskem platnu, ter razgali vso bridkost, s katero se potencialno fiktivni liki soo?ajo v realnem ?ivljenju. Godina je svoj ?as na svojstven na?in odra?al kriti?na obzorja biv?e jugoslovanske dr?ave, danes, dobrih 40 let kasneje, pa je mlaj?a generacija potisnjena v ?e bolj radikalno ?irjenje obzorij. Drevo, filmski prvenec Sonje Prosenc, predstavnice druge generacije slovenskih poosamosvojitvenih re?iserjev, ima prav zaradi tega ve? skupnega s Karpopotnikom, kot se ka?e na prvi pogled. Oba filma sta namre? izvrsten odraz tega, kako se odnos med ljudmi, zemljo in filmom v slovenski kinematografiji spreminja skozi ?as. ?e so obzorja Karpopotnika ume??ena v kriti?ni duh biv?e jugoslovanske skupnosti, je Prosen?eva z Drevesom nadaljevala po poti, ki jo mora hoditi mlaj?a generacija re?iserjev. Namre?, da mora film, ?e ?eli biti uspe?en v tem vse manj?em slovenskem teritoriju, posegati po mednarodnih ambicijah, v katerih je pojem jezika in nacionalnega teritorija zrelativiziran zaradi tega, da se lahko z njim poleg slovenskega gledalca identificira tudi ob?instvo drugod po Evropi in svetu. Drevo je film, ki je bil posnet v Sloveniji, a bi lahko bil tudi marsikje drugje: v Romuniji, Albaniji, Franciji, ali kjerkoli na Bli?njem vzhodu. Njegova tema pre?i trenutni zgodovinski trenutek v univerzalno zgodbo, ki obenem je in ni odraz slovenskega ali v Sloveniji ?ive?ega ?loveka: to je preprosto zgodba, ki jo za?uti?, ne glede na tvoj spol, vero, dru?beni razred ali nacionalnost. Na sredi tega se znajde drevo kot klju?na metafora vmesnika, ki je lahko bodisi ?ivljenjsko pomembna vez med ljudmi in njihovo zemljo, a je obenem, kot v tem filmu, lahko tudi vir velike nesre?e.

?

??????????? Oba filma poka?eta, da so dale? ?asi, ko je slovenski film neposredno odra?al vez (in ponos) med slovenskim filmom, njegovim teritorijem in njegovimi gledalci, kot sta to denimo po?ela filma Triglavske strmine ali Na svoji zemlji. Po osamosvojitvi, ?e bolj pa po prelomu stoletja, je dokon?no nastopil ?as, ko smo se skupaj s filmskimi avtorji za?eli ozirati v svet. Karpopotnik in Drevo sta izvrstni alegoriji teh spremenjenih obzorij in ker si bomo oba filma ta mesec ogledali v kinu, naj ta prilo?nost slu?i kot motiv za razmislek o nekem drugem odnosu. Namre?, tudi kino dvorana kot prostor prikazovanja filma je pomembno postavljen v odnoss svojimi obiskovalci in predvsem ? njihovim mestom. Vsi vemo, da v Celju obstaja ogromno rezerv, kar zadeva razvoj mestnega jedra in privabljanja obiskovalcev v njegov objem. Mestni kino Metropol je ena izmed institucij v tem okolju, ki mu obogatitev kulturne ponudbe v sredi??u mesta (in hkratno zavedanje oblasti o pomembnosti te ponudbe) predstavlja osrednji interes. Zato naj ob tej obletnici filma Karpopotnik in Drevo predstavljata tudi prilo?nost za razmislek o tem, kje na liniji kino-ljudje-mesto ?e obstaja prostor za napredek in nadaljnji razvoj. Pa ne toliko v smislu o?itka: obletnice v tako vitalnih ustanovah, kot je celjski mestni kino, so polne pogledov v prihodnost, ta pa bo med na?rtov polno ekipo ponudila dovolj prilo?nosti za napredek. Pomembno je le, da o prilo?nostih za nadaljnji razvoj razmi?ljamo ?e zdaj, ?e ?elimo, da se bodo kdaj tudi dejansko uresni?ile.

?

Matic Majcen

comments powered by Disqus