Nebraska

Ni bolj?e pohvale za film kot to, da ga doma?ini vzamejo za svojega.

?

Filmi o senilnih star?kih, ki obremenjujejo vse okoli sebe in sebi?no trmarijo, dokler se vse skupaj ne kon?a v komediji ali tragediji, niso nov izum in so lahko tudi dosti slab?i. O starosti, o bolezni, o koncih poti? Pa ?e ?rno-bel film. Ojej. Le kaj bi lahko nastalo iz tega? ? Ob?utek imam, da so ustvarjalci nala?? poudarili tak?ne obrise peripetij, da bi naredili na?rtni razkol med ljudmi, ki na dale? zavohajo dobre filme in takimi, ki raje ne tvegajo, ker je ? no, ker je pa? ?rnobel film. No, ?ment. Ker tole je ?e en spomenik lanskega filmskega leta. Po mnenju nekaterih dosti bolj?i izbor za oskarja, kot sta bila pretirani Ameri?ke Prevare in veliko preve? o?itno re?irani 12 let su?enj..

?

Dolgo se ne ve, v katero smer se bo pri?ela pot starega petelina odvijati. On kar hodi in hodi, vztraja, o?itno prvi? in zadnji? v ?ivljenju po lastni volji in z vsem srcem. Precej tem, ob katere se dregne v prvih kadrih je hladnih in trpkih kot rezila kombajna, ampak na?in, kako so posamezna poglavja, posamezni listi zgodbe podani, predvsem preko izjemne zasedbe in kamere, povzdignejo scene nad nivo drame ali komedije ? preprosto se ti zazdi, da si tam, del dru?ine, ki je popolna zmes napak in veli?astnih spominov. Kako ?e pravijo? Vse familije so psihoti?ne? Film naredi brezkompromisen prerez skozi sosedske, dru?inske in poslovne odnose. In to s sijajno mero trpkega ameri?kega humorja (ali samoironije. Tiste scene, ko vsi gledajo televizijo, ne bi se v sobi premaknil en sam kazalec, so fenomenalni portreti.). Na koncu to, resnico o odnosih, ?e dodatno pod?rta z nizom pogledov, ko maratonec te?e ?astni krog.

?

Igralci v Nebraski so tako uveljavljeni, da traja nekaj ?asa, preden se znebi? podobe Brucea Derna v njegovih tristo ali ?tiristo filmih, tretjini od katerih je bil skorumpiran ?erif, ali tumastega brezzobega ksihta Willa Forta, ki se je za?rl v mo?gane v MacGruberju.. (ajme.) June Squibb gre skozi kadre kot mati prednica gr?kih furij. Celo Stacy Keach, star kot biblija, kraljuje svojemu pajzlu. ?lovek se vpra?a, ko opazuje vedenje v prvih kadrih, ali se gospod zaveda, da postaja katalizator v precej razvodenelih ?ivljenjih svojih najbli?jih. Skoraj vsakemu je v privih minutah o?itano, da se ne premakne iz mrtve to?ke, da vseskozi ?akajo, da nekdo drug, magari usoda, za njih naredi naslednjo potezo. Stari Grant (in to ni edinkrat, da me asociacije potegnejo v Eastwoodov film Gran Torino), melje dalje, in za sabo vle?e vse, ki jih je kdaj poznal. Prvi na njegovi poti je sin, ki se zlepa ne sprijazni, da sta si po du?i enaka - ker se boji, da je to nekaj stra?nega.

?

Ko se vendarle premakneta, ju pot najprej vodi skozi pu??avo. Tam ni edini ?udni star?ek z ve? dlakami v nosu kot na glavi in njegov razum se v dolo?enih trenutkih sumljivo bistri. (Razen, ko se o ?em no?e pogovarjat, potem je spet raztreseni dedek.) Na nek na?in potujeta po ikonografiji svoje kulture, predvsem pa potujeta v ?asu in naklju?nih prizorih, ki jim je stari Grant neko? pripadal. No, to in pa tu in tam pokukata v njegovo brezzobo prihodnost (bolnice, domovi za ostarele, naveli?ani otroci?) .


(Mimogrede, ni je krajine, ki bi jo imela jaz raje kot pu??avo. Na tej to?ki mi je bilo edinkrat ?al, da film ni barven...)

?

Globlje v Bible Belt, Biblijski pas, kjer so davno nazaj zlatokopi dvakrat zapi?ili lopato, obupali in krenili ?e dlje na zahod. Korenine, ki jih i??e Grant, je medtem ?e dvakrat preraslo. Nekaj krajev skozi katere gresta, nekaj sorodnikov, kot da ?akajo na po?ten tornado, da jih ponovno zbudi. In nato skozi pride Grant. Zgodba se poglablja in kot ma?ka okoli vrele ka?e sku?a od postaranega mo?kega izvle?i ubesedeno priznanje, da je bilo vse njegovo ?ivljenje, ?ivotarjenje mizerno.


Kar bi ne moglo biti dalje od resnice. V njegovi mol?e?nosti gledalec odstira vojne in strasti, ki si jih generacija njegovega sina ne more niti predstavljati.

?

Eva Klevska

comments powered by Disqus