Neskon?na lepota

Fotografi ? no, nekateri, ? no, jaz, ampak si ne drznem govorit posplo?eno in v prvi osebi, ker se bojim, da me bo Jep zmlel v prah ? fotografiramo lepe ljudi, da nam jih ni treba po?eleti in lepe stvari, da ne rabimo biti odgovorni zanje.


Po ?istem naklju?ju sem ravno za?ela brati Jakubianovo hi?o, ker sem med prodajanjem kart v kinu v starem NGju ujela intervju z avtorjem.. In po prvih nekaj straneh me blazno spominja na Marquezove ?alostne kurbe mojega ?ivljenja ? ta film pa je tretja tretjina sozvo?ja ? pripovedi o prepametnem plejboju, ki se sku?a spomniti, kaj je to ?ustvo, kakr?nokoli ?ustvo. Na koncu filma v pala?i spomina spet izbrska svojo prvo (oziroma, kar on sku?a sebe prepri?ati, da je njegova velika) ljubezen, ni ta ni? lep?a ali ?udovitej?a od milijona kadrov v dvournem filmu pred njo. Krasna deklica s krasnima dojkicama, meh. Postarala bi se, tako kot on, v eno izmed babuh na ?urih. Preglasnih ?urih. Performanskih ?urih. Tam so bili vsi videti, kot da so popolnoma nori. ?eravno? ?e bi s tako ?irokokotnim objektivom kdo snemal mene, kako pijana ple?em, ?e bi pijana plesala v javnosti, bi bila verjetno videti enako tragi?na. Bili so torej popolnoma navadni ljudje.


Vsak prizor v tem filmu je narejen, kot da je zadnji ? kar dvomim, da je naklju?je, zagotovo pa je zelo domiseln na?in, da so?uti? kako razstave in poznanstva ? vsak vreden romana, vsak ?rtev kanibala, naslednjega prizora, polzijo staremu Jepu med o?mi. Moj najljub?i, eden redkih res zgovornih, je, ko v treh minutah zbije svojo kolegico v kup?ek eksistencialisti?nega drekca ? namre? strga make-up s popolnoma vsake njene prej?nje izjave, ki naj bi jo naredila ve?jo, bolj?o od njega, od vseh na onem diner partiju. Ampak take re?i si Josepe upa samo na lastnih zabavah, samo svojim kolegom. S tujci stresa puhlice o modi, z ?enskami se samo spogleduje. Spodbuja jih, da se fotkajo v selfije. Spravlja se na umetnice, ki ?ivijo od tega, da se z glavo zaletavajo v zid. V resni?nem svetu za?udeno strmi in se o?arano nasmiha. Celo otro?kim skrivalnicam. Ker se ne spomni, zakaj bi jih moral razumeti. Ker jih ne zna ubesediti. V resni?nem svetu je hudimano majhen ? tako pred slabo osvetljenimi bogovi, krstami glupih znancev, kot ?irafami. Okej, ?irafe so slab primer. Ni? ni ve?je od ?iraf. Ne drzne si pisati o ni?emer ? ne drzne si niti pisati o ?ni?emer?, o ni?u. Len je, namesto odeje se doma?e po?uti pod o?tevanjem svoje stare hi?ne pomo?nice. ?udovito govori, ampak samo, ko je izzvan. Ne zna namesto nje same napisati recenzije o 471 let stari svetnici, ki mu zadrema na tleh v dnevni sobi, medtem , ko si on sla?i steznik. Celo, ko kon?no stoji pred tisto nesre?no Costa Concordio, se mu ?aganje le-te zdi kot performance. Zdaj sem skoraj prepri?ana, da ne maram performanceov. Nekaj vulgarnega, podlega, vojeuristi?nega je na tem, da bi navaden smrtnik gledal, kako nastaja umetnina. Tega se naj ne bi po?elo. Ampak ?lovek se navadi, si najde opravi?ilo za svojo nekulturnost. Ko partnerka starega Jepa (ki je, mimogrede, v tistem kadru oble?ena v goloto, ampak tega vam ne znam razlo?iti, morali bi jo videti, da bi razumeli in se strinjali) na ?urki ne more ve? gledati, kako otrok besno in v solzah ri?e milijone vredno sliko, da bosta njen o?ka in mamica ?sre?na dru?ina?, stari Jep le skomigne. Meh. Videl je ?e huj?e.


Ne maram arhitektov, tudi to zdaj zagotovo vem. Rim (pa ne samo Rim, ampak ?e prav posebej Rim tega filma. ?akam, da vidim njegovo protiute?, Sveto Obvoznico) so spremenili v galerijo megalomanije, ki nikoli ne more biti topla na dotik. Vse je tako prekleto veliko ? mostovi, vrtovi, stropovi, tista groteskna ?krbina, osvetljena kot tiara - kolosej, napeta lica odvisnikov od botoksa, (ki so iz svojih obiskov mojstra pikanja tudi naredila performance), postelje. Vsi so skulpture, pozabljene med kipi, ki se starajo malce po?asneje, ampak ne dovolj po?asi, da bi se jih v resnici ob?udovalo in ?astilo. Edino, ?esar se bojijo je, da so prestari, da bi njihovo mnenje kaj ?telo. Zamudili so prilo?nost, da umrejo mladi. In kako krasno je v zgodbo vtkana vera ? ?e en neskon?no velik, teatralno osvetljeni kolos, v katerega glavi je restavracija ali mondena trgovina s ?evlji.


Vsaki?, ko vidim tak film, me pograbi panika ob snemanju mojega. Moj film je narejen na polovici, pa bi ga najraje nekam skrila (?eprav ga ?e nih?e ni videl), in bila o njem ?isto tiho, da ga tudi nikoli ne bo posku?al. Skozi mojega se po naklju?ju ne sprehodi Fanny Ardant. Meni se moji karakterji ne smilijo. Kako si torej drznem sestavljati zgodbo iz ?repinj nekih preteklih, ne markantnih ?ivljenj? Mi, ki gledamo tako lepe filme in potem o njih razglabljamo v dolgih stavkih? Edino, kar me dela bolj?o od naftalinskih kneginj in debelih narkomank na rave partyju pri Gatsbyju je to, da se po odjavni ?pici zavle?em domov, v Celju, v brlog natrpan z barvicami in stripi in napol dokon?animi umotvori. Tu me ?akajo tople, kosmate stvari, ki raje vidijo, da ne govorim preve?. Da o vsem skupaj naglas ne re?em ni?.

?

Eva Klevska

comments powered by Disqus