Lov

Lars Von Trier in Thomas Vinterberg sta 1995 napisala manifest Dogme, ki ga je enostavno povzeti v la?i, da je posneti film te?ko. Vzame? kamero, ljudi postavi? v situacijo in sledi? temu kar se dogaja. ?aka?. Naracija postane sestavljena iz tega, kar zgleda, da mislijo, ?utijo in re?ejo. I??emo nekaj, kar ni ne fikcija ne dejstvo ... kar ne more biti vsebovano v "zgodbi" ali dojeto iz dolo?enega stali??a. In potem se pribli?ujemo s tem, ko to, kar ka?emo, (vz)traja. Njuni zadnji filmi se sicer temu odmikajo, postajajo nazaj klasi?no filmski?. Vinterberg: The Hunt, 2012. Le?im v postelji. Hi?a je polna, v sobi sem sama. Ta filmski tekst se bo zgodil, ker tipkam, medtem ko film te?e. Po principu Dogme 95. Pritisnem PLAY.

?

P. ima kot ponavadi kisle noge, ki zasmrdijo prostor. Pri?el si je zamenjat nogavice, ne da bi si umil noge. Mudi se mu. Vpra?a me, zakaj pri filmu gre. Deklica se je zaljubila v vzgojitelja v vrtcu, pravkar ga je poljubila, ker je ugotovila, da ni umrl in sre?na je, da je bila le igra. Okoli njega je veliko otrok. Ona sloni ob vratih in gleda vanj, kot bi bila odrasla ?enska. Ne glej tega, re?e P. Cele dneve si za ra?unalnikom. Bolna sem. Bolna si od tega, ker kar naprej nekaj tipka? in zdaj bo? zbolela ?e zaradi Vinterberga in pedofilov. ?e je tamala zaljubljena vanj in ne on vanjo! Pojdi na zrak. Res sem bolna. Tega ne re?em naglas. Vzame tenis lopar in za sabo zapre vrata. Verjetno bi bilo zaman, ?e bi si pred tenisom umil noge. Deklica v filmu ima tik. Kadar je nervozna, premakne ustnice in dvigne nos. Tudi sama zadnje ?ase po?nem to. Nalezla sem se od nekoga, pred katerim sem obstala z odprtimi usti kot otrok, ki ugotovi, da igra?e pono?i ne spijo. Prevzela sem njegov tik, da bi mu bila bli?e, ne, prevzela sem ga zato, ker sem mu ?e blizu. Coming closer is just another step. Brez drame. P. pravi, da z odlo?itvijo, kako zadnje ?ase ?ivim, opominjam druge na to, kaj so alternative bivanja. Ne vem, kako lahko to re?e. Res sem ves ?as za ra?unalnikom. Selim se iz mesta v mesto in se prilagajam razli?nim bivanjskim pogojem. Ne gre za odlo?itev, ali ker bi bilo nomadstvo trend kot odgovor na dru?beno situacijo, pa? nimam obstanka. ?ivim najve? online. In vsake toliko ?asa se izpraznim. Zdaj sem prazna in praznina je zrak, ki ga je P. napolnil s smradom nog. Je Vinterberg naro?il deklici, da uporabi tik, ali je pri?lo samo od sebe? Vrivajo se mi banalne misli, film te?e in postaja predvidljiv. Deklica se zla?e, da ji je vzgojitelj pokazal trd penis. Jezna je, ker se on ne bo nikoli zaljubil vanjo, kakor se je ona vanj. In ne zna si razlo?iti, kaj to pomeni. ?e otroka vpra?a?, ali je rde?a te?ja od rumene, ali ?e je mleko ve?je od vode, bo otrok na to vpra?anje sku?al odgovoriti, ker se mu bo zdelo, da je na vpra?anja, ki jih postavljajo starej?i, treba nekaj re?i, ?etudi je nesmiselno. ?e bi jo psiholog v filmu vpra?al kaj podobnega, bi mu morda postalo jasno, da ne razume njegovih vpra?anj. Namesto tega je sugestiven in vse skupaj bo postalo katastrofa. Sledila bo moralna histerija, zarota molka, argumentum ad populum, bandwagon efekt. Dru?ba ga bo izlo?ila in trpel bo, kot je Michael Jackson. Na You Tube je dostopna serija ?making of filmov?, v katerih Bergman dela z otroci na setu filma Fanny in Aleksander. Bergman se igra z njimi. Pobo?a jih po laseh. Naro?i jim, kaj naj se pogovarjajo in kam naj se obrnejo. Igralci nato prenesejo njegov na?in v svoje na?ine izra?anja. Nekaj mirnega je v vsem tem. Sprejemanje in osredoto?enost na moment tukaj zdaj, kar je bilo in kar bo sledilo, nima posebnega pomena. Biti re?iser je delo z ljudmi. Biti jim blizu in poskrbeti za njih. Potem jih izzvati, da se razlijejo in jim pomagati ?e pred koncem snemalnega dne, da se prelijejo v ve?jo posodo, z ob?utkom, da so zaradi ve?jega volumna nekaj pridobili. Mnogo igralcev v tem najde smisel, kakorkoli se mi zdi teror psihonaliz, ki pri tem nastaja, nevzdr?en. Ljudje zapolnjujejo pogovore s psihoanalizami, nekateri imajo ob?utek, da je to imenitneje od small talks, zato brodijo po ekstremnih psiholo?kih reakcijah in jih analizirajo. S tem ka?ejo drugim, da so iskreni in da lahko v zameno pridobijo zaupanje. Nekaj ?udnega je v tem, vendar po?nemo to nehote, kadar v prostoru med nami nastane vrzel. V sobo vstopi B., skozi gate se po?oha po jajcih in se smeje: saj te nikjer ni ve? videti, razen kupa odej in ra?unalnika, si sploh ?e tu? Ajde, greva te?. Ne morem, bolna sem. Kljub temu stisnem STOP in si oble?em teka?ke hla?e. Nadaljujem kasneje. Te?em. Moja teka?ka proga se izri?e online, z aplikacijo, povezano z GPS, shranjujem podatke o teku.

?

Nato spet sedem za ra?unalnik in objavim fotko na FB, zapi?em: Living in a man's world made me realize that distances between human beings are needed to set up breakfast table with just enough space for passing dishes through the sky above food. Rada poslu?am o sladicah. O napihnjeni sladkorni peni in stepenem mleku s kepico sne?no belega sladoleda, kar vse skupaj spominja na ovco. Ko z ?lico se?e? v posodo, le-ta zacinglja, kakor bi imela ovca zvon?ek okoli vratu. Mysteries are for those who don?t want to know. And truths are never the same. V redu je poslu?ati recepte. V redu je biti tudi tiho. V redu je biti pod odejo in gledati film. V redu je pisati filmske recenzije, ki to niso.

?

S. nekaj na splo?no dela nervoznega. Film je ?e videl in pravi, da naj le vztrajam do konca, ker je treba vse, ?esar se loti?, zaklju?it. Ne vem, veliko knjig pustim po dvajsetih straneh in pogosto spim ob filmih. K. se je vrnil iz Amsterdama, kjer je kot svetovalec ?tudentom za performans pomagal zaklju?iti predstave. Spominja me na Abraksasa, ki je bog in hudi? v enem. Ne spra?uje se, ali je primerno ali dobro se prepustiti temu, kar narekuje Abraksas, saj ta ne nasprotuje nobeni misli in nobenim sanjam, le zapusti vas lahko, ?e postanete normalni in nedostopni. Abraksas bi si tako poiskal drugo vozilo, da bi v njem pletel svoje misli. Nekateri ?tudentje so se pol ure neprekinjeno vrteli v krogu. Nekaterim je postalo slabo in so se ?li zbruhat. Drugim se je pripetilo, da so nekontrolirano jokali. Na koncu so umirjali telesa, ki so se brez kontrole ?e vedno vrtela in se pomikala po prostoru kot telesa pijancev, ki so jih odlo?ili na oddaljenem planetu. Tudi to je kot Dogma. In You Tube je poln takih primerov.

?

Na?in Dogme postane intimni prostor, brez poustvarjanja ne?esa, kar v resnici ne bi obstajalo. S pravili sta omejila nabor mo?nosti, ki je filme vagal na stran "kako", namesto "kaj", estetizacija pa ga je odmikala resni?nosti. Z manifestom si nista dovolila posebne osvetljave, ne lo?enega snemanja zvoka, ne filtrov, ne dodatnih rekvizitov, ki v prostoru ne bi bili ?e od prej ... In ko se sku?amo na nekem podro?ju omejiti in pri tem vztrajamo, se nehote odpre potreba, da bi kr?ili omejitve na nekem drugem podro?ju. Morda v vsem, kar smo, ali postanemo v dani situaciji, ali ko se pri?ge kamera, ali ko ve?, da bo? kasneje bran, ker si pisal. Na ta na?in odpiramo prostor, ki ga najraje?imenujem?vrzeli. V filmu taki prazni prostori?obstajajo zato, da jih gledalec poljubno dopolni in s tem soustvarja film, in sicer ve? kot le pasivni prejemnik. Vrzeli lahko delujejo tudi kot napake. Le nepopolnost je mogo?e dopolniti. Tisto, kar se dela, da je popolno, je premalo resni?no. To, kar je "sku?al umetnik povedati" in to, kar gledalec po svoje dopolnjuje, morda tvori edino resni?nost, ki z umetnostjo obstaja. Vrzeli so??ut za mo?nost, zmo?nost misliti, da bi lahko vse "prav zlahka" obstajalo in ne pripisovati ve? pomena temu, kar ?e obstaja, kot tistemu, kar ?e ne obstaja. Pri tem mora? biti pripravljen spregledati tisto, kar je najbolj o?itno, in sicer da gre pri filmu za fikcijo, za orodje, ki film izdaja, da je le film. Delati se moramo, da nam je fikcija manj pomembna in verjeti v tisto, kar se ob gledanju ali branju spro?i v asociacijah. Brez estetizacije je to enostavneje. Pustimo si ukrivljati ?as in prostor s pristankom na to, da je vse mogo?e, ?etudi v resnici ni - suspension of disbelief ? interes, da spregledamo premise fikcije in se osredoto?imo na tisti del resnice, ki ne pripada filmu, ampak nam samim. To je vstop v film. In kaj je vstop v tekst o filmu? Smiselno je, ?e opozorim na norve?ko pravljico Vzhodno od sonca, zahodno od meseca, saj gre za zgled pravljice, ki lahko slu?i kot orodje za razkrivanje potencialnih pedofilskih epizod pri otrocih, saj beli medved vsak dan le?e v posteljo k deklici in njej je zaradi tega nelagodno. Morda se kateri izmed otrok s tem poistoveti in star?i postanejo previdnej?i. Pravljice so koristne! Filmski teksti pa ? kdo bi to vedel??

?

Hana-bi

comments powered by Disqus