Llewyn Davis

?????????? Brata Coen sta ponovno pri glasbi: ?e v njunem prvem filmu Krvavo preprosto (Blood Simple, 1984) je glasba odigrala pomembno, a takrat ?e ne ravno klju?no vlogo v filmu. Kako tudi ne bi, saj sta prav onadva ena tistih ameri?kih re?iserjev, ki najbolj skrbno popisujejo regionalne zna?ilnosti ZDA, od raznolikih naglasov, nepredvidljiv kapric zaplankanih lokalcev in do raznoraznih odbitih kulturnih posebnosti, na katerih gradita svoje unikatne filmske like. Krvavo preprosto sta nafilala z udarnimi glasbenimi klasiki z ameri?kega juga, da bi se na to podlago zgodila serija umorov v neo-noir zgodbi, v kateri ho?ejo vsi imeti vse,? v kateri v bistvu nih?e ne ve ni?esar in zato na koncu ostanejo drug brez drugega. To je bil za?etek njune dolge poti, ki sta jo za?ela s kriminalom, nadaljevala s komedijo, nato zme?ala oboje in dodala ??epec zgodovine, da bi 30 let kasneje pristala pri Llewynu Davisu.

?

??????????? Takole sta odkrivala posamezne kompotente na tej poti: pri Arizona Junior (Raising Arizona, 1987) sta najprej odkrila komedijo. Ni znamke bratov Coena brez odbitega lika in Holly Hunter ter Nicholas Cage ter takrat ?e srame?ljivi John Goodman so bili kot umerjeni za to. V Barton Finku sta Coena prvi? postala ?meta?, za?ela sta pripovedovati zgodbo o svojem lastnem avtorstvu. Jasno, preko lika gledali?kega avtorja, ki se mu?i s komercializirano industrijo, ki no?e in no?e sprejeti njegove idealisti?ne vizije. Ko sta leta 1996 pri?la do Farga, svoje velike mojstrovine, so bili torej mnogi elementi na mestu: kriminal, komedija, meta film, odbiti liki, ter seveda spet ? glasba.

?

??????????? Vsi ti filmi so imeli fantasti?ne soundtracke. A njima to ni bilo dovolj. Manjkala je avtenti?nost. Tisti pridih, da si film ne samo izposoja glasbo s plo?? drugih izvajalcev, ampak jo tudi ustvarja sam zase in prilagaja pripovedi in vzdu?ju filma. Do te stopnje sta najbli?je pri?la z Kdo je tu nor (O Brother Where Art Thou, 2000). Takrat sta namre? odkrila glasbenika in producenta T-Bone Burnetta, ki je do tedaj izdal in sproduciral ?e plejado albumov, med drugim soundtracke za filme ?epetati konjem (The Horse Whisperer, 1998) in Ple?em sama (Stealing Beauty, 1996) ter albume Elvisa Costella (Spike, King of America) ter Roya Orbisona (Mystery Girl). In Coena sta sedaj imela adut, kateremu se prej nista mogla pribli?ati: njuna glasba je v filmu kon?no zvenela pristno. Vajo sta z njim ponovila ?e pri filmu Ubijalci stare gospe (The Ladykillers, 2004). Nekaj fantasti?nih filmov kasneje je tako za brata Coen (Ni prostora za starce, Zresni se) kot za Burnetta (Igre lakote, Noro srce, Hladni vrh)po skoraj desetletju torej pri?el ?as za tretji pohod tega tandema: Llewyn Davis.

?

??????????? Njun najnovej?i film, premierno predstavljen letos maja v Cannesu, prika?e teden v ?ivljenju revnega folk pevca v Greenwich Villageu leta 1961, tik preden se je z Dylanom za?ela prava vseameri?ka eksplozija te glasbene zvrsti. Llewyn Davis je eden izmed mno?ice postopajo?ih glasbenikov, ki nikakor ne najdejo anga?maja v no?nih klubih ali v glasbenih studiih, saj njihova glasba v tistem zgodnjem obdobju pred Dylanom preprosto ni bila profitabilna. Integriteta je za Llewyna Davisa torej klju?na beseda. Zveni znano? Jasno, Coena tukaj spet referirata sama nase in preko lika zafrustriranega glasbenika razmi?ljata o tem, kako ostati zvest svoji avtorski viziji kljub pritiskom industrije, prav tako kot sta to leta 1991 po?ela preko idealisti?nega avtorja Bartona Finka.

?

??????????? Glasba je v Llewyn Davis res osrednji moment filma, do mere, kot tega v filmih bratov Coen ?e nismo videli. Dale? so nekaj sekundni izseki iz ameri?kih glasbenih pop klasikov, dale? tudi be?ni napevi, s kakr?nim sta se s pomo?jo Burnetta poigravala v Kdo je tu nor. Ne ? v Llewynu Davisu glasba govori sama zase in jo preko glasilk Oscarja Isaaca (Vozi, Telo la?i, Robin Hood) v eter spustita v celoti. Igralec, ki v filmu v ?ivo zapoje klasi?ne ameri?ke folk napeve: to so vedno bile mokre sanje bratov Coen, ki sta jih na filmu lovila ?e 30 let. Re?iserja sta z Burnettom in z impresivno linijo igralcev/glasbenikov ? Justin Timberlake, Marcus Mumford, Carey Mulligan, Adam Driver ipd. ? vso glasbo posnela ?e pred za?etkom snemanja filma, saj so vseskozi imeli v na?rtu izdajo albuma. S klasi?nim soundtrackom tak?na pristnost, kot jo dose?eta tukaj, ne bi bila mogo?a. ?e Justin Timberlake je sko?il iz svoje ko?e plejboj ikone in si nadel debel pulover, da bi zapel komi?ni napev Hey Mr. Kennedy v enem izmed glasbenih prizorov v filmu, ki ga boste te?ko pozabili. ??

?

??????????? Film ima zaradi te pristnosti rahel pridih dokumentarnega filma in ga lahko v enaki meri jemljemo kot fikcijo in kot zvest dokument nekega zgodovinskega trenutka. Zgodovina je ob glasbi zato drugi klju?ni element Llewyna Davisa. Ne samo zato, ker film tako zvesto popisuje folk sceno zgodnjih 60-ih, temve? ker je Llewyn Davis lik, ki se ubada s povsem dana?njimi te?avami: je namre? ?lovek nekega kriznega trenutka in on sam to ob?uti kot oster bi? na svojem hrbtu. Brez slu?be. Brez stanovanja. Brez denarja. Brez hrane. Kot zdrajsana plo??a te?na bejba, ?e nose?a za povrh. In pa ma?ek, ki mu ne da miru. Stvari se morda ne bodo nikoli izbolj?ale in skozi film za?ne glasbenik ?e po?asi slutiti, da ima pri vsem tem prste vmes ?rna magija. Od tod tudi sr?en nasvet bratov Coen reve?em dana?njega ?asa: najtemnej?i trenutki so tisti pred son?nim vzhodom.

?

??????????? In da ne boste mislili, da je dokumentaristi?ni pridih Llewyna Davisa v ?emerkoli potvorjen. Niti najmanj ? T Bone Burnett je denimo o Oscarju Isaacu povedal tole: ?Mislim, da se do sedaj noben igralec ni nau?il igrati in peti dolo?enega repertoarja pesmi na tako popoln na?in, kot je to storil Oscar Isaac v filmu Llewyn Davis. Zdi se mi ob?udovanja vredno, da sta se brata Coen odlo?ila njegov performans posneti v ?ivo, brez najmanj?ih tehni?nih pripomo?kov. Njegova izvedba v filmu je popolnoma naravna, in to za glasbo, katere Oscar ni sli?al ?e niti enega tona, preden je pri?el na snemanje filma! Oscar je privzel prstno tehniko kitaro igranja v slogu Dava Van Ronka in Travisa Pickinga, kot bi bil rojen zanjo.? Torej ? ni tako dale? misel, da z Oscarjem Isaacomnismo dobili samo prvovrstnega igralskega frontmana, temve? tudi glasbenega.

?

??????????? Zaradi vseh teh na?tetih vzrokov lahko zaklju?imo, da sta z Llewyn Davis posnela enega svojih bolj?ih filmov. Morda nima pripovedne enotnosti in spontanega humorja, s kakr?nim se je pona?al Fargo, se pa zato pona?a s suverenostjo v pripovedovanju, s kakr?no se pona?ajo zgolj najve?ji mojstri filmske umetnosti. Llewyn Davis je preprosto eden izmed filmov, ki postajajo bolj?i z vsakim naslednjim gledanjem.

?

Matic Majcen

comments powered by Disqus